Prireditev KOCKE in intervju z Laro Gulich

Download: Gledališki list KOCKE

Lara Gulich poučuje italijanščino na humanističnem liceju Antona Martina Slomška, poleg tega pa po pouku na šoli organizira in vodi gledališki laboratorij za dijake, ki radi nastopajo in se želijo preizkusiti na tem ustvarjalnem področju. Vsako leto z dijaki postavi tudi gledališko predstavo, ki jo zaigrajo pred profesorji in sošolci. Letos je za zaključno prireditev zrežirala predstavo ”Kocke”, ki si jo bo mogoče ogledati v ponedeljek, 6. junija 2016, ob 20.30 v Prosvetnem domu na Opčinah. Pri predstavi je sodelovala tudi profesorica Jasna Merkù, ki je poskrbela za scenografijo. Obema sem postavila nekaj vprašanj. Najprej sem povabila profesorico in kolegico Laro Gulich, da je spregovorila o svoji ljubezni do gledališča, o delu z dijaki in o predstavi sami. Kaj ti pomeni ustvarjalnost? Pridemo na svet in iščemo svoj daimon, to je sila, ki nas potiska, da uresničimo svojo usodo. Vsakdo izmed nas je poklican, da uresniči samega sebe in svoje talente in ko spoznamo, katera je naša vokacija, dosežemo občutek popolnosti in uresničenosti. Daimon je torej tisto, kar me sili k ustvarjanju, k pisanju gledaliških tekstov in igranju. Mislim, da ima vsakdo izmed nas svojega daimona, le da mu včasih ne prisluhne. Kreativnost doživljam kot neustavljivo notranjo silo, ki se na nek način mora uresničiti, in če se ne uspe izraziti, pokazati navzven, zadobiti konkretno obliko, takrat, sumim, lahko ustvarjalnost postane razdiralna, uničujoča sila. Ali meniš, da je ustvarjalno življenje srečno življenje? Sreča je trenutno, začasno stanje, ne spremlja nujno naših življenj. Zapleše okrog nas in gre dalje, občasno pa se povrne. Kaj ti pomeni pisanje? Všeč mi je, da ”vidim” pisanje, in sicer, da moje besede postanejo predstava, to se pravi glas, gibanje, glasba, dogajanje. Pisanje je moja notranja potreba, od začetne zamisli pa do njene uresničitve je korak kratek. Na kaj si pozorna pri režiji svojih predstav? Zdi se mi pomebno delovati na gledalčeva čustva, a hkrati spodbuditi premislek. Humor je zame pot, ki vodi k premisleku. Humor ni sam sebi namen, a nekako aktivira gledalca, ga spodbudi k refleksiji. Teme, ki jih običajno obdelujem, so človek, čustva in medosebni odnosi. Si režiserka, scenaristka in igralka, ki ima za seboj tudi bogato kilometrino delovanja z dijaškimi skupinami. Kako in kdaj si se odločila za gledališko umetnost? Moj daimon je kar nekaj časa čakal, preden se je izrazil. Na začetku svoje ustvarjalne poti sem pisala prozo in poezijo, čeprav mi ni bilo povsem jasno, zakaj to počnem. S časom se je skristalizirala misel, da se želim ukvarjati z gledališčem. Najprej sem pisala za dijake, za šolske predstave in prireditve, nato pa so projekti postajali vse večji in skladno s temi sem začela pisati kompleksnejša, bolj razčlenjena besedila. Pisanje mi leži, pišem kar hitro, fluentno. Vzporedno s pisanjem sem se začela izobraževati na dramskem področju. Opravila sem veliko gledaliških tečajev, kar mi je omogočilo, da sem se preiskusila tudi v vlogi igralke. V veliko zadoščenje mi je bilo, ko so mi ponudili vlogo v Gogoljevem Revizorju. Pravzaprav mi je režiser dal možnost, da ustvarim novo vlogo, da zanjo napišem dialoge in jo zaigram po svoji zamisli. Zelo me je obogatila tudi izkušnja Masterclass (op. gledališka delavnica) z italijanskim igralcem Giancarlom Gianninijem. Srečanje z igralcem, ki ima za sabo neprecenljive poklicne in življenjske izkušnje, me je povsem prevzelo in zdelo se mi je, da sem tudi sama na nek način prišla v stik z vsemi osebnostmi, ki jih je spoznal v svoji dolgi karieri: Pierpaolo Pasolini, Federico Fellini, Mariangela Melato, Lina Wermüller, Al Pacino in Robert de Niro so le nekatera izmed teh. Poleg tega je Giannini tudi zelo uspešen gledališki mentor, ki zna pogledati vsakemu igralcu v dušo. Sama sem imela vtis, da sem bila zanj prozorna, saj mu je v petih minutah uspelo prodreti v mojo notranjost. O čem govori predstava? Vezna nit je drugačnost, ki je zelo zahtevna in težka tema, saj se zavedam, da človeka čaka še veliko dela na tem področju. Predstava torej govori o drugačnosti v osebni sferi doživljanja posameznika/posameznice, ki gradi svoje odnose, življenjski stil, identiteto in se neizogibno sooča z drugačnimi pogledi, z drugačnimi življenjskimi stili, z drugačnimi časi ... Zakaj ravno naslov Kocke? S kockami gradiš, se z njimi igraš, nekaj sestaviš, zrušiš, pa spet zgradiš. Kot kocke pademo v svet in ne vemo, kam se bomo zakotalili in čemu. Kocke pa so tudi dramski segmenti, posamezni prizorčki in glasbene točke, ki sestavljajo našo predstavo. Kako ti uspe motivirati dijake za gledališko dejavnost? Dijaki se zelo angažirajo, če jih prevzame besedilo, morajo ga na nek način začutiti, tekst jih mora fascinirati. Zelo so pomembne vsebine, teme, o katerih govori predstava. Ugotavljam, da med vajami prevladuje veselje, po izvajanju pa ponos nad doseženim. Na splošno pa gledališka dejavnost na šoli pripomore k izboljšanju medosebnih odnosov med dijaki, saj se vsi trudijo za doseganje skupnega cilja: skupinsko delo povezuje, skupni končni cilj motivira. Dobra gledališka predstava pa je zmaga in dosežek vsega tima. Ob vsem tem pa bi dodala, da je gledališka dejavnost na šoli koristna tudi za profesorje same, saj nam omogoči, da dijake spoznamo celoviteje. Kako so se odrezali dijaki, glede na to, da so vaje potekale v najbolj ”vročih” dneh na šoli, ko so v teku zadnja preverjanja? Dijaki se resno pripravljajo in sami sprašujejo, kdaj bodo imeli vaje. Tudi če so obremenjeni s šolskimi obveznostmi, so zelo angažirani in se skušajo organizirati tako, da vse uskladijo. Vsi si zaslužijo pohvalo, ne glede na zahtevnost vloge, ki jo imajo v predstavi. Kako pa sta pri tem novem gledališkem projektu sodelovali s kolegico Jasno Merkù? S kolegico Jasno Merkù zelo dobro sodelujeva, menim, da je zelo kreativna, a tudi ironična, igriva in velikodušna. Nekaj vprašanj sem postavila tudi profesorici Jasni Merkù, ki je že večkrat pristopila h gledališkim projektom kolegice Lare Gulich v vlogi scenografinje in celo igralke. Katera je tokrat tvoja vloga pri predstavi? Pomagam pri izvedbi in postavitvi scenografije skupaj z dijaki po zamisli režiserke in koordinatorke gledališkega projekta, kolegice in ustvarjalke Lare Gulič. Kako poteka vajino sodelovanje? Poleg načrtovanja, ki postavlja vsebinski in časovni okvir, je pomembno ujemanje na več ravneh. V družbi, kjer ni več problem dostop do informacij in nam tehnika omogoča marsikaj, se premalo zavedamo pomena ustvarjalnosti in medosebnih odnosov. Sistem je prikrajšal dijake za likovni in glasbeni pouk, zato je ustvarjalnost tista, ki daje najinemu sodelovanju glavni pečat. Zelo pomembna je tudi človeška, čustvena plat, navdušenje. Ujeli sva se. Lara Gulič je izredno tankočutna oseba in zna odkriti ter spodbujati potencial dijakov. Njene predstave so pravo odkritje neslutenih talentov. Kaj te je najbolj veselilo pri ustvarjanju te predstave? Gledališče je zvrst, ki povezuje vse oblike umetniškega izražanja, je projekcija življenja. Omogoča posamezniku, da se povezuje z ostalimi in obenem bolje spoznava sebe. Najbolj me veseli, da začutimo, kako je vsak dragocen in edinstven. Igrivost in veselje sta predpogoj za sproščeno počutje, kjer lahko vsak resnično zaživi. Kako so vključeni dijaki pri oblikovanju scenografije? Soudeležena je ciljna skupina dijakov, ki obiskuje likovni krožek. Gojimo načrtovalnost in reševanje praktičnih likovnih problemov s posebno pozornostjo do trajnostnega razvoja, zato smo tudi pri izdelavi scene uporabljali odvržene embalaže. Makri Milič